Območje je prepoznano kot zanimivo z vidika urbanizma, tvori ga značilna vaška obcestna zidava, ohranjanje podolgovatih in relativno nizkih volumnov. Iz homogenega tkiva izstopa zvonik cerkve sv. Jurija. Predvidena lokacija novega kulturnega doma in knjižnice predstavlja staro vaško jedro, ki je z krakastim razvojem naselja ohranilo tudi geografsko središčnost naselja. Z vidika dostopnosti je lokacija zato primerna za umestitev željenega programa. Za celotno jedro je značilno pomanjkanje ustreznih javnih in zelenih površin. V ospredju je motorni promet. Predvidena stavba s pripadajočo zunanjo ureditvijo zato odpira potencial razvoja kvalitetnih javnih površin, ki se prilagodijo merilu pešca in kolesarja. S predvidenim programom se lahko tudi vsebinsko dopolnjuje obstoječe kvalitetne vsebine v jedru kraja.
Stavbo sestavljata dva glavna volumna, ki ju na lokacijo umestimo skladno s prepoznanimi morfološkimi in tipološkimi vzorci vaškega jedra. V večjega umestimo kulturni dom, v manjšega z orientacijo na sever, umestimo knjižnico. Povežemo ju z nevpadljivim volumnom, v katerega umestimo avlo, komunikacije in skupne prostore. Volumna zamaknemo in s tem artikuliramo vhodno ploščad na jugovzhodni strani in odmaknjen servisni dostop na severozahodni strani stavbe. Z zamikom odpiramo večjo javno površino, ki prehaja v novi trg. Ta povezuje kulturni dom in knjižnico z medgeneracijskim centrom ter trgovskim objektom.
S členitvijo stavbe v dva volumna se ustvarja berljiva programska delitev. V severno lamelo se umesti knjižnico v južni del dvorano kulturnega doma. Povezuje ju skupna vstopna avla, ki funkcionalno povezuje oba programa in je obenem namenjena razstavam ter prireditvam. V razširjeno kletno etažo so umeščeni skupni servisni in tehnični prostori ter del prilagodljivih vsebin programa, ki omogoča dejavnosti za potrebe knjižnice in kulturnega doma.
Centralno območje Šenčurja se z umeščanjem nove stavbe kulturnega doma in knjižnjice zaznavno in tudi funkcijsko prilagodi merilu pešča. V ospredju zasnove zunanjega prostora je fleksibilnost rabe osrednjih javnih površin v odnosu do raznolikih potreb. Rabe v prostoru se tako v različnih časovnih okvirjih in programih prilagajajo potrebam. Urbanistična umestitev volumnov obeh programskih sklopov zasleduje kvalitete okoliškega prostora in obenem vizualno zmanjšuje volumne, tako da se v ožjem in širšem prostoru ohranja glavna prostorska dominanta kraja – cerkveni zvonik.
AVTORJI:
Monika Rus
Lovrenc Kolenc
Gašper Skalar